Vse bolj se zdi, da živimo v družbi, kjer ženske poskušamo biti neka super bitja z brezhibno kožo, brez ene same gubice, s postavo brez kančka strij in celulita, z vedno urejenimi nohti in bog ne daj mastnimi lasmi. Ženske, ki nas nagovarjajo prek lepotnih oglasov, so vedno popolne – in tako se je sčasoma oblikoval standard, ki naj bi 24 ur na dan veljal tudi za preostale smrtnice.
Poleg vedno urejene zunanjosti naj bi bile tudi poročene in z najmanj enim otrokom do svojega 30. leta, super mamice, ki morajo biti zgled in opora vsem okoli sebe, žene, ki svojega moža dajejo na prvo mesto in mu vedno stojijo ob strani, dobre kuharice in gospodinje ter za povrh vsega še uspešne v karieri.
Sliši se malce nerealno, kajne?
Res je, da v preteklosti ženske pravic, kot jih v razvitem svetu poznamo danes, nismo imele. Naša enakopravnost in enakost nista bili vedno samoumevni in v nekaterih delih sveta še vedno nista. Pravico do opravljanja dela, ki nas veseli, smo si morale trdo prislužiti. Marsikdo bi torej rekel, da smo ženske z leti ogromno pridobile – smo pa tudi nekaj izgubile.
Nekoč bistvene lastnosti naše ženstvenosti – se znati prepustiti; čustvenost, nežnost, mehkoba – so danes v času tipično moških vrednot, kot so tehnoznanost, učinkovitost in oblast, bolj znak slabosti kot moči. Vse več žensk živi v kroničnem strahu pred neuspehom in z nenehnimi občutki krivde; v porastu sta stres in izgorelost, posledično pa načeto mentalno zdravje.
Ali je torej pojem biti »super ženska« v resnici neizvedljiv?
Ali so standardi nastavljeni previsoko – tudi zato, ker smo si jih tja postavile me same? Ali so tiste ženske, ki jim na videz vse »z lahkoto uspeva«, morda na robu svojih zmožnosti?
Odgovor in odločitev sta v nas samih.
Dejstvo je, da biti ženska ne pomeni biti popolna na vseh področjih. Biti ženska ne pomeni le mozaika tistih (na videz) idealnih Instagram trenutkov, brezhibno naličenega obraza in urejene zunanje podobe, temveč tudi veliko odrekanja, požrtvovalnosti in občutkov krivde. Biti ženska pomeni, da pride dan, ko bi najraje zgradile vesoljsko ladjo in se odselile na drug planet. Ko so otroci nemogoči, mož neobziren, situacija v službi pa taka, da bi računalnik zaradi poplave e-sporočil najraje vrgle skozi okno. Biti ženska pomeni, da je kdaj preprosto vsega preveč.
In moramo se zavedati, da se vse izmed nas kdaj počutimo tako.
Na kaj naj nas torej letošnji dan žena opomni?
Da ima vsaka od nas pravico do tega, da živi življenje po svoje. Da imamo pravico do partnerja, ki nas ceni in spoštuje, do ljubezni polne družine, v kateri se počutimo srečno in varno, ter do službe, ki nas izpopolnjuje. Da prošnja po pomoči ni znak šibkosti, temveč moči in da je človeško narediti napako. Da je prav, da si vzamemo čas zase in se ob tem ne počutimo krive. Da nobena med nami ni popolna in da je ravno ta nepopolnost tista, ki nas dela edinstvene.
Nenazadnje pa naj nas letošnji dan žena opomni tudi na to, da sta prava lepota in zadovoljstvo v brezpogojnem sprejemanju sebe in da ni prav nič narobe s tem, da se začnemo postavljati na prvo mesto.
Sara Papler Dvornik, un. dipl. kozmetologinja
